Prvo leglo,2011
Začelo se je pravzaprav z Željo, pa ne mojo. Moj mož ( sedaj bivši ) je v začetku najinega zakona omenil željo po Dihurjih. Jaz sem se mu takrat nasmejala in sem mu rekla ” Joj, nikar, pa to smrdi. Pa dvigne rep in te potušira. Ne seri. Imava psa ( beagle ) in mačko. Mislim, da je obveznosti dovolj, se ti ne zdi ? “
On se je obrnil in rekel : ” Ne, to niso dihurji, ki dvignejo rep. Ti misliš te Ameriške. ” In je odpru računalnik in pokazal fotografije in video posnetke. Te so bili res veliki, skoraj tako kot moj beagle. V svoji glavi sem si mislila ” Ni govora, da bom to imela doma !” Potem me je podučil, da obstajajo Evropski dihurji in me je firbcalo, kakšne so to sploh živali in kje sploh živijo. Nikoli poprej se še nisem srečala z njimi. Ko mi je pokazal fotografije tistih malih obrazkov, meni zgledajo, kot mali Medvedki, sem se seveda zaljubila na prvi pogled, vendar nisem dala to vedeti možu. Samo spraševala sem ga stvari, ki so me zanimale, kot so : ” Ja, kje pa živijo te živali ? “; “Kaj pa jedo ? “; ” A jih lahko božaš ? “; A ponoči skačejo naokoli kot morski prašički ? ”
On mi je odgovarjal : ” V naravi – v gozdu, če jih imaš pa udomačene pa v kletki in spuščene doma; ne vem kaj jedo; ja lahko; ne ne skačejo ponoči, saj spijo po 18 ur dnevno. ”
Potem me je 14 dni “peglal” in mi pošiljal fotografije malih dihurčkov, nakar sva se odločila, da se pozanimava kaj več o živali sami. Hotela sva to žival videti na lastne oči, jo prijeti, božati in se več izobraziti o navadah in potrebah. Nisva se želela zaleteti, z nakupom in sva preko foruma spoznala ljubiteljico dihurjev, ki naju je povabila v svoj dom, da spoznava njenega dihurja ( samčka ). Povedala nama je nekaj o svojih navadah, prehrani, kako ga jemlje s seboj, ko gre k fantu in itd. Dobila sva boljši občutek in nič naju ni zmotilo, da bi si premislila o nakupu najinega dihurja.
Pri prevzemu rodovniškega para na Madžarskem
Tako sva se odpravila in kupila dihurja v trgovini. Dihur je bil star 3 mesece in pol. Povedali so nama, da grize, vendar sva bila odločena, da nama bo uspelo ga odvaditi od grizenja. Vendar nama ni uspelo. Dihur je naju oba pogriznil do krvi na obeh rokah. Jasno nama je postalo to, da v trgovini dihurja nikoli niso imeli po rokah, se z njim ukvarjali na kakršenkoli pozitiven način. Naučila sva se to, da če dihur ni socializiran skozi dotična obdobja v svojem razvoju, ostane nesprejemljiv za življenje s človekom. Dihur ima dolge, špičaste zobe iz dveh razlogov : da ujame plen in da se zavaruje pred nevarnostjo. Če se dihur ne navadi, da človek sam, ljubkovanje in igranje ni nevarnost, v senzitivni fazi razvoja, potem se to ne navadi nikoli. Pri človeku je isto. Če se otrok v pravem obdobju ne nauči pravilno govoriti, pisati in brati, bo imel v kasnejšem obdobju težke težave z izgovorjavo besed ( bo mešal črke, ne bo znal izgovoriti določenih črk ), pisanjem besed ( bo kracal in pozabljal črke v besedah ), branjem ( ne bo znal prebrati besed katerih črk ne razume ). Te težave v večini primerov ostajajo prisotne v odraslosti.
Ravno zaradi tega je pomembno od koga kupite svojega dihurja in pomembno je tudi kako ste pripravljeni na novega družinskega člana in oboroženi z informacijami, ki ste jih dolžni vedeti, saj tisti moment, ko pripeljete mladička domov, postanete njegov lastnik. Lastnik pa prevzema polno odgovornost nad svojim dihučkom. Polna odgovornost pomeni, da mu nudi primerno kletko: dovolj prostora za prosto, varno gibanje; pravilno hrano; redno cepljenje; socializacijo in vzgojo; da ne špara z jezikom, če nekaj ne razume/ ne ve pri svojem vzreditelju in kinologu; ozavešča druge, če drugi pokažejo zanimanje; pa še kaj bi se našlo.
Nato je nekaj časa minilo, potem pa sva naletela na mladička Jankota, starega 7 tednov. Takoj sva se zaljubila. Morala sva ga imeti. Doživetje, ko sva ga pripeljala domov in vse vragolije, ki jih je uganjal kot mladiček, so naju spravile v smeh in vedno v dobro voljo. In še danes imajo dihurji isti efekt na mene. Ko pridem domov iz službe in sem utrujena, so moja prva misel ravno oni. Igranje z njimi in gledanje kako se igrajo doma, na vikendu ali pa vzunaj pred blokom me notranje sprosti. Ne znam si predstavljati, da bi živela brez njih. Če si človek, ki ljubi živali, se hitro navežeš in si težko predstavljaš življenje brez njih. Ko umrejo pa ti je zelo hudo in tvoje življenje se ti zdi prazno. Človek, ki nikoli ni ljubil žival in jo imel za družinskega člana, ne ve v kakšni praznini pravzaprav živi.
Dami v mojem objemu po prihodu domov v Slovenijo.
Ker en dihur ni bil več dovolj, sva kupila še punčko in jo poimenovala Metka. Sorodniki so si hitro zapomnili imeni Janko in Metka in se vedno čudili, nato pa nasmejali. Večina ljudi še ni slišala za domačega ljubljenčka prav Dihurja in tako vsakič znova, vsakemu posebej lepo razložim nekaj osnovnih podatkov o Dihurjih. Nikoli mi ni težko in tudi vam, bodoči lastniki, ne sme biti, ker tudi to spada v delo odgovornega Lastnika. Na kratko se temu reče : Ozaveščanje.
Z bivšim možem sva se razšla in Janko in Metka sta ostala pri njem. Razhod je bil zelo krivičen in boleč za mene, vendar na koncu te poti je sijala Luč in čeprav je večino časa nisem videla, sem verjela, da tam sveti na mene. Veliko noči sem se spraševala Zakaj in se sprehajala z mojo psičko, ki je in bo vedno moja najboljša prijateljica.
Tako kot pravijo, da po vsakem dežju, strelah in gromih, posveti Sonce, se je tudi pri meni čustvena situacija spremenila, ko sem razumela v celoti kaj se je zgodilo in prišla do točke, ko sem bila sposobna Sprejeti in Oprostiti. Takrat, ko sem oprostila sem naredila nove cilje, ki so bili zelo jasni in v času v katerem sem si zadala, sem spoznala novega moškega, ki je prvo postal moj Dober Prijatelj, po 5 mesescih pa moj Partner in danes Zaročenec.
Tudi on je velik ljubitelj živali in si ne zna predstavljati življenja brez njih in tako najino družino danes sestavljata dihurski par Damiano in Mai (december,2012), psička Šona(junij,2006), brez učk muca Pina (posvojenka,2014), siamski lepotec Maximillian (april,2016).
Novo leto 2014/2015
Za Rodovniške Dihurje sem se odločila prav iz tega razloga, ker sem sama naletela na zdravstvene težave dihurjev, ki se prenašajo zaradi tega, ker ni nobene selekcije med dihurji in ker se ne parijo samo zdravi dihurji, ki do tri kolena nazaj, nimajo nobenih zdravstvenih težav. Pri nas v Sloveniji do sedaj še ni bilo uradnega Vzreditelja Dihurjev, ki bi lahko garantiral 100% zdravega dihurja ob prevzemu in vse do njegove naravne smrti. Večina zapletov pri dihurčkih se pokažejo okoli 6 meseca ali kasneje, v samem leglu pa tisti, ki niso potrjeni vzreditelji težko opazijo, da mladički niso primerni za oddajo.
Naše dva dihurja, samček Damiano in samica Maidevran sta half Angora Dihurja in imata Rodovnik. Naši mladički so pri oddaji čipirani,cepljeni, socializirani in z rodovnikom.
Moram priznati, da ne vem vsega o Dihurjih, ker prav ob vsakem snidenju/ pogovoru s drugimi vzreditelji in lastniki, izvem kaj novega na kar moram paziti oz. s čim bi še lahko razveselila moje ljubljenčke. Tudi to je delo odgovornega Lastnika, da je na tekočem z novimi podatki. Skupaj se učimo kar naprej in pomembno je, da imamo podporno skupino v kateri lahko vprašamo karkoli nas zanima in dobimo pozitiven odgovor. Neumnih vprašanj ni. Zelo rada pomagam, svetujem in ozaveščam po televiziji, člankih in na facebook strani Vzreja Dihurjev.
Janko in Metka
Ob tej priliki bi se rada še iz srca Zahvalila vsem mojim Lastnikom, ki tako skrbno in z ljubeznijo negujejo naše mladičke, svoje Ljubljenčke. Prav vsi do zadnjega ste čudoviti in resnično sem Hvaležna, da so mladički v dobrih rokah in da imajo oni z vami in vi z njimi VESELJE, ker to je pravi namen. Bodite dobro. <3
Vzrediteljica Lara 🙂
Nedavni komentarji