Vse naše živali

Spoznala sem, da si lahko ljubitelj živali, potem pa obstaja še druga in tretja stopnja v tem nazivu. Pri spoznavanju z bodočimi lastniki me je najbolj presenetilo to, da dihur ne bo njihova prva žival, saj imajo doma že kar nekaj drugih živali. Do sedaj sem slišala in videla po slikah : legvanja, konja, muce in kužke, zajčka, podgano, prašička….:) Čakam, da mi nekdo reče, da ima rakuna, ker se bova z mojim kar takoj povabila na obisk 🙂

Pri nas doma biva trenutno 7 živali.

Naša prva GOSPA je psička ŠONA. Šoni je moja psička. Kupila sem jo, ko sem bila samska in je 2016 dopolnila 10 let. Z Šono sva dali že mnogo, mnogo skozi. Na najini poti se najde polno vsega…od grizenja copatov do lulanja po stanovanju; do vožnje v avtu na sovoznikovem sedežu; do cartanja na kavču in gledanja Tv; do prinašanja robčkov ko sem jokala. Šona je pasme beagle in je rodovniška psička. Njena glavna dejavnost je vohanje in hranjenje. Letos je dobila svoj pesjak in je njena glavna dejavnost kopanje in zakopavanje kosti in pa ležanje na soncu pred kočo. Njeno življenje se je precej spremenilo, saj smo prej bivali v bloku in smo jo 2 do 3x peljali vsak dan na sprehod, zdaj pa ima svoj prostor in čeprav je na začetku zelo zamerila, je sedaj spoznala, da ima njen prostor tudi velike prednosti. Šona je zelo odprta psička za druge živali in z njo nisem nikoli imela težav ne pri muckah, dihurjih ali drugih psičkih. Vsako navajanje pa potrebuje svoj čas in čudežev ne smemo pričakovati že naslednji dan. Potrpežljivost je ključ!

Naša druga GOSPA je muca PINA. Pina je bila 2016 stara 2 leti. Pina je posvojenka in potrebuje posebno nego, pozornost in ljubezen saj nima učk. Življenje brez oči ji ne predstavlja ovire in zaradi tega ni travmatizirana. Posvojila sva jo pri 4 mesecih starosti in bila je zelo groba. Njeno vedenje je bilo na začetku zelo spremenjujoče. Iz veselja do nasilja je šla v treh sekundah. Njen prostor je bil na začetku omejen na dnevno, ker sva mislila, da bo to že dovolj visok cilj glede na to, da ne vidi, ampak ta “opica”, ko naju je počasi začela vzljubljat je hotela za nama v kopalnico in za nama v spalnico, tako, da je potem kaj hitro osvojila celotno stanovanje. Spoznala sva, da če stvari puščava na istih mestih, se  hitro znajde okoli. Njena hoja je počasna in previdna in z vsako tačko stopi naprej sprva, da proba kaj je “tam”, vendar ko jo pokličeš z “nana” za hrano, potem je pa ko mali turbo. Nič je ne vstavi, pa tudi če se slučajno zaleti v stol nadaljuje pot z isto vnemo do njenih posodic. Strašno ima razvit sluh in vonj. Vsak dan, ko pospravljam posodo pride do mene in začne mijavkat, potem pa gre čim dalj od mene, da bi čim manj slišala hrupa.Včasih spi v kateri sobi in začnem pospravljat in se zbudi in me opominja, da ji gre na živce zvok in da naj neham. Zna biti zelo ljubeča mucka, ko leži in ko sem prestajala IVF postopek je vsak dan ležala ob meni in mi delala družbo. Zelo rada je vzunaj na atriju in če se oddaljim preveč me takoj opozori kje je, čeprav zna biti tudi lumpa in gre malo po svoje. Poguma ji ne manjka!

Pina ima svoj Facebook TUKAJ. 

Leto 2016 se je v našo družino pridružil še mali Princ. O njem sva kar nekaj časa govorila in si želela, da bi imela še enega
mucka, ampak v stanovanju v bloku si nisva upala imeti in sva govorila, da ko bo hiša, potem pa še enega. V poletnem času sem začutila, da moram na bolho in tam sem videla siamske mladičke in tako je prišel ta Šiva v najin Dom. Ko sem ga prvič prijela je bil čist prestrašen, ampak zdelo se mi je, da je tudi zelo moder. Prve dni je spančkal pri meni in želel se je samo crkljati in to je njegova glavna dejavnost. Ležanje na postelji in vse štiri od sebe in cartanje.

Pri tretjem leglu sem zadržala samičko Cimet, ki bo nadaljevala štafeto, ko ji bo mamica predala svoje delo. Cimet ima tako črno piko na obrazu že od vsega začetka. Ko so bratci in sestrice odšli v nove domove, se je njen karakter pokazal v vsem sijaju. Cimet je tako nežna, srčna dihurčica in v njej sem šele spoznala kako dobro delo opravljam pri vzgoji dihurčkov. Cimi je z menoj pri vsaki priliki. Lepo jo posadim na rame in greva naokol. Ko je skupaj z staršema kar naprej skače od Sreče. Čist vsak dan me nasmeji in tudi Dami in Majči se več igrata. Zelo je srčna in čuteča dihurčica in upam, da bo Dobra Mamica. Hvaležna sem, da je moja in da je doma pri nas.

Damiano in Mai. Samčka kličem Dami in samičko Majči. Uradno ji je ime Maidevran, pa sva skrajšala na Mai ampak ni hotla slišat, ko pa sem dodala Č, pa je dvignila glavo:) Sta pravi par v pravem pomenu. Imata se rada in ko pride nevarnost, Dami takoj zaščiti Majči. Majči rada pleza in Dami se trudi, da bi šel za njo, ampak njegov debeli trebušček prevlada. Dami sprejema vse in se zelo rad carta pri komerkoli. Majči pa tujce jemlje bolj za rezervo in raje vidi, da ima mir. Oba zelo rada raziskujeta po svoje, ampak Majči se da dopovedat, da nekaj ne sme, Dami pa vsakič znova proba, če bi mogoče pa danes mu popustila. Dami je večkrat lump je pa tudi tako, da mu Majči reče, da naj proba to in to in če mu rata “Zmaga za oba”, če pa ne, je pa on kriv, ona pa gre hitro v kletko ” kao spim, pust me”. Majči je zelo dobra mamica in zelo skrbna. Ne znam si predstavljat življenja brez njiju.

Leta 2017 je moj dragi na internetu zagledal sliko bosanskega smrčka Belija, ki je živel na deponiji v Bosni. Poslal mi je sporočilo, da bi ga imel. Takrat sem skrbela za 6 živali vsak dan in iskreno povedano sem imela polne roke dela z njimi, poleg vseh drugih obveznosti, vendar, ko sem videla njegove slike se mi je milo storilo v srcu in sem poklicala Slavko Grlj, ki vsak teden hodi v Bosno s svojo ekipo žensk in rešuje nikogaršnje smrčke. Takoj sva se ujeli in uro kasneje je na moja vrata potrkal predstavnik živalske policije, da bi pregledal pogoje za Belija. Ker so te ustrezali smo se skupaj odločili, da Belija rešimo iz deponije. Beli je z veseljem skočil v avto, kjer je sprva preživel nekaj tednov v zavetišču, kjer je bil kastriran in cepljen, potem pa je še enkrat skočil v avto proti Sloveniji. Na Ptuju smo se prvič srečali v živo in bil je vesel, zmeden in utrujen hkrati. Prve mesece smo se srečevali z izzivi, kajti njegovo življenje je bilo povsem drugačno. Veliko ur sem vložila v njega, da sem ga naučila upoštevanja pravil in na moje začudenje je pokazal velik interes učenja. Tako sedaj uboga na sedi, pridi, prostor mu pa še vedno dela malo preglavic. Ne glede na vzgojo lahko rečem, da tako SRČNEGA KUŽKA nisem nikoli še imela. Tako je HVALEŽEN, da pripada k naši družini, da je hrana vsak dan zagotovljena, da hodimo SKUPAJ na sprehode in se veliko CARTAMO. Z psičko Šono sta se takoj ujela in nikoli skregala ali ugriznila. Šona je tako SREČNA odkar je Beli vstopil v njeno življenje. Kar naprej mu hodi lubčke dajat in res, ko pogledam nazaj še sedaj ne morem verjet, da sva se odločila za kužka na podlagi slike in nekaj priporočil, vendar je bila USODA, da Belko postane del naše družine. Zelo je srčen in prijazen kužek in zelo rad ima druge živali in ljudi. Dihurje je takoj sprejel za svoje, čeprav je mene bilo zelo strah, da jih ne bo ugriznil. Zdaj se uleže in dihurji hodijo po njem, kot da bi skupaj rasli. Rešite kužka iz deponije in se obrnite na FB na Slavko Grlj profil. Kužek, ki ga boste rešili vam bo HVALEŽEN CELOTNO NJEGOVO ŽIVLJENJE IN ŠE NAPREJ. <3